Ker prihajam iz malega kraja, kjer je veliko kmetij, dobro vem, kaj je zdrava hrana in kaj je pojesti domačo hrano in ne kupljene, že sam okus ti pove vse. Tako moj oče prideluje bučna semena in vedno da tudi nam male paketke, so se vnuki ustavimo na obisku. Sama imam neizmerno rada svojega dedka, ker mi vedno kaj stisne v roko, pa naj bo to jabolko, domača jajčka, orehi, bučna semena, korenček.
Vse pridela sam. Ponosen je na svojo zemljo in nikoli ne pričakuje, da bi mu kdo moral pomagati, vedno reče, da dokler bo lahko, bo delal sam. Najbolj pa uživa v sušenju bučnih semen. Včasih ga opazujem in si mislim, od kod njemu toliko veselja, miline, dneve preživi nasmejan, prav vidiš mu, da je hvaležen da je živ. Ko te pogleda, je njegov pogled pristen, ko te posluša, te resnično posluša, vidiš, da te ima rad, srečen pa je, ko ga obiščeš.
Ko suši bučna semena, vse po hiši diši, kajti vedno jih ima ogromno in tako sušenje kar nekaj časa traja, seveda, kajti čez celo zimo in še spomladi nam vsem daje bučna semena in še zase jih ima dovolj. Večkrat sem mu že priskočila na pomoč, ko je moral bučna semena dobiti iz buče in jih umivati. Vedno me je za to obdaril, danes vidim, da to ne bi bilo potrebno. Kot otrok sem ga oboževala, imel je to toplino, ki jo otrok rabi, sprejel te je takšnega kot si, ničesar ni hotel v zameno, le tvoj pogled, nasmeh in obisk.
Ker ima bučna semena povsod po hiši to vedo tudi sosedje in večkrat ga prosijo za kakšne pol kile. Nikoli noče nič računati, noče denarja, vedno te sprejme, pa če tudi ga kdaj kaj boli, nikoli tega ne pokaže. Tako mu bučna semena prinašajo obiske, katerih se vedno razveseli.