Starost lahko prinese marsikaj. Tako je moja babica vedno slabše slišala. Ko sem videla, da že skoraj za vsako mojo besedo vpraša, kaj sem povedala, sem vedela, da ne sliši več dobro. Tako sem jo začela opozarjati, da bi lahko šli do zdravnika. Ona o tem ni hotela slišati. Že moj dedek je imel slušni aparat in ko je ona to videla, si ga res ni želela. Enostavno si ni predstavljala, da bi ona morala to nositi. Bolj kot sem ji razlagala, da so danes slušni aparati čisto drugačni, kot pa so bili nekoč, ni hotela o njih slišati.
Prišli smo tako daleč, da se je moja babica začela izogibati ljudi. To pa seveda zato, ker ni dobro slišala in ji je bilo nerodno. Tako sem morala odreagirati, ker sem videla, da je preveč časa sama. To pa za starejše ljudi ni ok. Tako sem jo prosila, če lahko greva samo na prvi pregled. Kajti vedela sem, da če jo bom spravila na prvi pregled, da potem bom lahko vse naredila, da bo slušni aparat dobila.
Ko sva šli na pregled so v čakalnici bili razstavljeni slušni aparati in lahko si jih je ogledala. Res je videla, da so sedaj slušni aparati čisto drugačni, kot so bili včasih. Potem pa sva šli na pregled. Zdravnik ji je čisto vse lepo razložil. Razložil ji je na ta način, kako preprosti so danes slušni aparati in da ne bo s tem imela nobenih težav. Povedali so ji tudi, da se lahko nanje obrne kadarkoli bo imela kakšno vprašenje. Končno smo prišli do tega, da je babica dobila slušni aparat. Dva dni je trajalo, da se ga je navadila in da je znala z njim ravnati. Danes je babica boljše volje in bolj družabna. To pa sem tudi hotela doseči in prav ponosna sem na to, da sva vse to pravi čas uredili. …