Končno lahko še svojega mačka spustim na vrt. Moram ga imeti na povodcu, ker je okoli preveč psov in potepuških mačk. Najbolj me pa skrbi, da bi nekontrolirano stekel na cesto in bi ga povozil avtomobil. Ven ga pa lahko končno peljem, ker okoli naše hiše ne leta več sršen. Res je bil nadležen. Enkrat sem peljala mačka ven na povodcu in ravno takrat, je priletel in ni dal miru.
Bojim se sršenov. Slišala sem, da njegovi piki zlo bolijo in čisto iskreno si ne želim tega doživeti, ker me že ob sami misli zaboli nekje. Verjetno me v moji domišljiji še premalo boli, kolikor bi me recimo bolelo v resnici. Prijatelj mi je zadnjič razlagal, da ima znanca, ki ga je dejansko pičil sršen in je imel dober teden bolečino na tistem mestu. Prav nočem si niti približno predstavljati tega, ker je resnično neprijetna misel. Mikalo me je že, da bi nastavila past za sršena, da se ga končno znebim, ampak tega ne bom naredila, ker verjamem, da jih potem lahko še več prikličem.
Mačka sem pripela na povodec in ga spustila na vrt. Tako je bil srečen kot že dolgo ne in preden sem ga pripravljenega spustila na vrt, se je od sreče kar vrtel po garaži in glasno mijavkal. Ko sem končno odprla vrata, je kar poletel skoznje naravnost na travo. Dobro, da je povodec za mačke dovolj dober, da zdrži to malo zverino, ki bi verjetno šla še dlje, če bi lahko. Verjetno h kakšnim sosedom naravnost tja, kjer počiva kakšen pes. Večino psov je na srečo privezanih, le eden je tak, da je nenehno spuščen. Pa še najbolj glasen in nadležen je.
Zunaj sva bila dobre pol ure, potem mu je pa postalo vroče in se je odločil, da bo šel sam notri, brez da bi ga pregovarjala. Včasih ga zelo težko spravim nazaj v hišo namreč.