Moja sestrična je najbrž ena tistih, ki se vsak dan zahvaljuje tistemu, ki je izumil piši briši samolepilno folijo. Njeni otroci so namreč v nekem obdobju podivjali nad risanjem po stenah in kakorkoli se je trudila, da bi to preprečila, manj ji je uspevalo. Imela jih je konstantno pod nadzorom, uvedla nešteto ukrepov, ampak stene so bile vedno bolj porisane. Prav spomnim se, kako je bila že na robu obupa.
Nekega dne sem brskala po spletu in ne spomnim se, kaj točno sem iskala, ampak takrat sem naletela na spletno stran s folijami za na steno. Iz čiste radovednosti sem kliknila na spletno stran, da pogledam, kaj imajo. In tako sem slučajno, zagledala piši briši folijo za na steno. Najprej sem pomislila na to, da table res ne potrebujem. Ampak ko sem nekaj sekund po tem ponovno pomislila, sem se spomnila na idealno rešitev. Če bi to folijo moja sestrična polepila po stenah do višine, kolikor sežejo njeni otroci, bi to bila lahko rešitev za njene stene. Takoj sem naročil dve nalepki piši briši in ko sem ju prejela, sem, ne da bi povedala sestrični, odhitela do nje, ter ji predstavila idejo.
Presenečena je utihnila in začela razmišljati in potem je rekla, da najbrž lahko vsaj poizkusi kaj se zgodi. Odšli sva te dve foliji nalepit na steno, ki je najbolj na udaru in počakali. Čez nekaj časa, ko sva bili v drugem prostoru, sta res prišla otroka in se usedla pred piši briši folijo ter začela risati svoje umetnine. Ker sta bila tiho, sva jih pustili pri miru. Čez nekaj časa sta se prišla pohvalit, kaj sta narisala. Šli sva za njima in seveda pohvalile, kar sta narisala. Potem jima je pa sestrična še povedala, da če želita, lahko sedaj to pobrišeta in narišeta kaj novega. Res sta piši briši folijo pobrisala in tako jima je bilo zanimivo, da sta postopek ponavljala, kar naprej. Narisala nekaj in potem izbrisala.
Od tistega dneva dalje otroka rišeta le še po piši briši foliji in nikjer drugje.